Zgodovina KS

Zgodovina Struževega

 

Ime vasi

Ime vasi (narečno Stržev) je najbrž v zvezi z besednim korenom STRG, potem pa če se nanaša na pojem struga ali pa na pomen »postrgati«. Zemlja je tod zaradi savske naplavine peščena in je bilo treba skromni pridelek dobesedno postrgati. Med nemško okupacijo se je vas imenovala Am Strand, kar pomeni Na obrežju. Pravilna oblika imena je »v Struževem, v Struževo« in ne »na Struževem, na Struževo, Struževo«, kar se v zadnjem času pogosto sliši.

Iz zgodovine

Vas je stara več kot sto let. Ozemlje je spadalo v okrožje mejnega grofa Kranjskega. Leta 1077 je ta mejna grofija prešla v last oglejskega patriarha. Sledili so mu še novi gospodarji. Med njimi so bili tudi Ortenburžani. Ti so ustanovili nakelski in primskovski urad. Struževo je pripadalo primskovskemu uradu. Ortenburžanom so v 15. stoletju sledili Celjani, tem pa Habsburžani. V 14. stoletju je bila v vasi le ena kmetija, v 15. stoletju pa dve. Ta čas je bila v Kranju ustanovljena bratovščina sv. Jurija in tej sta pripadli struževski kmetiji. V 16. stoletju so bile v vasi štiri kmetije. Urbar iz leta 1552 navaja za Struževo štiri hube, ki plačujejo po 40-160 soldov, po dve piščeti in 10-20 jajci desetine. Leta 1527 je Boštjan Šorn pod Štenekom obnovil star podrt mlin. Leta 1592 pa je kranjski nakladničar , najbrž protestant, Peter Avnič kupil tri kmetije in si zgradil dvorec, nad hišni portal pa je vzidal ploščo z napisom GOOT MEIN TROST/PETER AVNIC/1592. to je začetek Jenkove kmetije. Leta 1626 je pl. Egkh kupil nakelski in primskovski urad in tako je napa vas prešla pod njegovo upravo.(pl. Egkh je bil tudi lastnik Brda!) Da je vas resnično stara, pričajo ostanki obzidja-cvingarja- pred Čačkom in ob nekdanji Dobretovi, prej Zajčevi kmetiji. Leta 1754 ob prvem ljudskem štetju, ki ga je ukazala cesarica Marija Terezija, je bilo v Struževem 19 hiš in 96 ljudi. Starejšo kmečko arhitekturo je najbolje ohranila Čačkova hiša.

Spomina vredni rojaki

Iz Jenkove domačije sta v 17.s toletju izšla dva znana duhovnika:Jernej in Andrej Jenko. Po vsej verjetnosti je dal kateri od njiju, mogoče Jernej, doktor bogoslovja in svobodnih umetnosti, župnik v Naklem, postaviti domačem svetu struževsko kapelico Žalostne Matere Božje. Na desnem bregu Skadova je stala rojstna hiša pesnika, slovničarja, časnikarja, izumitelja, glasbenika, narodnega buditelja, homeopata in duhovnika, Prešernovega svobodnika in prijatelj Blaža Potočnika, rojenega leta 1799. Umrl je leta 1872 kot šentviški župnik in je v Šentvidu nad Ljubljano tudi pokopan. France Prešeren mu je namenil dva šaljiva epigrama. Nekaj Potočnikovih pesmi je ponarodelo(Pridi, Gorenjc, Ko dan se zaznava..). vaški posebnež z začetka tega stoletja je bil stari Bavant, ki je znal zagovarjati bolezni in uroke in brati iz črnih bukev. Njegovo hišo je kupil Tratnik. Leta 169, je v Benetkah umrl Primož Janc. Cerkvi je volil 20 kron. Leta 1821 je v vasi umrl stoletnik Andrej Potočnik. V 19. stoletju je bil Struževčan Franc Pleša v Kranju uspešen trgovec z žitom. Iz bližnje preteklosti sta kot vaška posebneža ostala v spominu Jenkov Janez in Štmbavov Tone. Gospa Avgusta Možinova, mati advokata Mira Možina in njegove sestre Anice, je bila nečakinja Simona Gregorčiča. Pred dobrimi sto leti rojena Štmbavov France(Franc Pleša) in Ponmajstrov Vilko(Vilko Sporn) sta bila v svojem času edina visokošolsko izobražena vaščana. Prvi je bil duhovnik, drugi zdravnik. Brat Žnidarjeve Minke, Ciril Rakovec pa je bil učitelj. Po prvi svetovni vojni so pli v Ameriko s trebuhom za kruhom Tratarjev Pepi(Pepe Tratnik), Gustel (Gustel Tratnik) in Jenkov Viktor(Viktor Golob). Čast narodnega junaka(heroja) je bila dodeljena Ivu Slavcu- Joklu, ki je med drugo svetovno vojno padel na Pševem kot partizan.

 

 

Narečje

Govor vaščanov ni več enoten. Čedalje bolj izginja tako imenovano švapanje (šva, gvava, nardiva, rekva..), to pa predvsem zaradi ljudi, ki so se v vas preselili iz drugih narečnih območij. Velik vpliv na govor imata tudi radio in televizija in seveda šola.

Ljudsko izročilo

Običaji in navade so predvsem v preteklosti ljudi spremljali od rojstva do smrti. Povezani so bili s kmečkim koledarjem in družbenimi okoliščinami( ohcet, šranga, bala, laž ob sejanju repe, bedenje pri mrliču, botrina, kvatre, mlačev..). Tudi v Struževem ni manjkalo fantovskega petja na vasi. Skozi vas so prihajali rokovnjači. Stari ljudje so vedeli povedati, da je Ajdovska deklica stala z eno nogo na Šmarjetni, z drugo pa na Šmarni gori in pila vodo iz Save. Pripovedovali so zgodbe o skritem zakladu, o divjem možu Pastatelnu, o strahovih in o tem, kako je bilo do Temnika rakev z mrličem, ki so ga nesli pokopat v Naklo, neznosno težka, od tam naprej pa lahka kot peresce.

Hišna imena

Hišna imena že dolgo ostajajo enaka, dogaja pa se, da jih že zamenjuje priimek. Dobre postaja Poklukar, Janc Šumi, Ponmajster Šporn, Štmbov Pleša, Kozu Krt. Dosledno uporabljajo hišna imena predvsem starejši vaščani. Ko so kmečki sinovi začeli postavljati svoje hiše, so se le te poimenovale po njihovih imenih:pr Jenkovmo Francet, pr Štmbavovmo Tonet, pr Frickovmo Francln, pr  Kozvovmu Jančet, pr Kozvovmo Matevž. Zdaj prevladujejo predvsem priimki. Najmlajši hišni imeni sta gotovo pr Črnogorc, pr DŽokot. V vasi je bil znan menda en sam primer, da se je mož imenoval po svoji ženi. To je bil Tinčen Tone(Tone Križnar, žena Tinca). Nekoč sta v vasi živela tudi »ta slep« Janez in »ta gluha Tona«.

 

Znana dninarica je bila Kalanova Mana (Marjana Zlate). Posebnost vasi sta bili še dolgo dve leseni hiši: Mišnekova in Burarjeva. Vas je nekdaj imela tudi opalto, to je prodajalno monopolnega blaga.

 

V Korak z napredkom

Leta 1908 se je začela gradnja železnice Kranj-Tržič, zgrajen je bil most čez Savo in struževski most, ko je bilo zaradi železniških tirov treba prekopati Podovnico. Znani stari obrtniki v vasi so bili čevljarji: Burar(priimek Štibel), Bida( priimek Kalan) in mlajši Erlah, Šiler, Sotelšek. Pred drugo svetovno vojno je bila v Struževem majhna tekstilna tovarna, Tratnikova. Brata Polde in Franc Tratnik sta končala tekstilno srednjo šolo. Družabno življenje se je odvijalo v Slavčevi gostilni. Pri Slavcu je bila tudi trgovina. Iz svojih peskokopov so prodajali pesek kmetje:Štmbov, Kozu, Dobre(Dobretov Jožek je bil furman, Janček pa se je šolal na kmetijski šoli na Grmu pri Novem mestu). Prvi radijski sprejemnik(detektor) je imel železniški uslužbenec Sporn. Vas je dobil elektriko, mnogo kasneje vodovod (nekdaj so gospodinje perilo splakovale na Savi) ter asfaltirano cesto in poti. Pitno vodo so v preteklosti omogočale kapnice in studenec na Savi ter globok vodnjak pred Dobretovo hišo. Davek napredku pa pomeni uničeni naravni ekosistem na področju nekdanje struževske mlake, ki se je morala umakniti športnemu igrišču.

Pripadnost župniji in šoli

Dolga stoletja do leta 1936 je Struževo spadalo v naklansko župnijo po zvon sv. Petra, do leta 1991 v kranjsko župnijo pod zvin sv Kancijana in tovarišev, zdaj pa je sestavni del sv. Modesta Kranj- Zlato polje. Kapela Žalostne Matere Božje je bila že večkrat obnovljena, nekdaj pa je veljala kot božjepotna kapelica kranjskih meščanov. Sem so na cvetni in veliki petek prinašali sveče in imeli kratko besedno bogoslužje. Zadnja zaobljubljena sveča je v njej dogorela na cvetni petek leta 1992;prinesla jo je gospa Reševa iz Kranja. Drugo vaško znamenje je znamenje sv. Jakob sredi struževskega polja. Sodeč po slogu, je tudi to razmeroma staro in tipično slovensko poljsko znamenje. Bilo je že nekajkrat bolj ali manj obnovljeno. Vaščani, k is bili rojeni an začetku stoletja, so še hodili v šolo v Naklo.

Razslojevanje

Prebivalstvo se je začelo razslojevati predvsem med obema vojnama. Zraslo je več novih hiš. Vaščani so našli zaposlitev v kranjskih tovarnah:Jugočeški, Jugobruni, Gumici in drugod. Posebno po drugi svetovni volji se je okrepil tudi sloj izobraženstva. Danes vas nima več podobe kmečkega naselja. Simbol kmetstva pa vendarle pomeni svojevrstna skulptura sredi vasi tik ob jesenu, pod katerim so se nekdaj zbirali kmečki fantje in prepevali v slogu starega vaškega izročila.

Sožitje

Medosebni odnosi med vaščani niso bili nikoli kamen spotike; ljudje so živeli in živijo složno. Tudi vsi prišleki-med prvimi sta bila ubežnika izpod fašizma na Primorskem med obema vojnama( Kurat, Vrabec), so se prilagodili življenju v vasi. Vaščani so se v nekoliko oddaljeni preteklosti najraje zbirali pri Kozlu. Ta star Kozu(ded Ivana Krta) je skupnim molitvam dodajal še očenaš za vse, ki »po gorah pa po vodah konc jemljejo«. Ob ponedeljkih, ko je bil semanji dan in so gospodarji, pa tudi gospodinje odšle v Kranj, so kmečki otroci pri Kozlu hitro skuhali krompir, ga »potenstali« in brž pojedli. Dober dokaz, kaj je bila pred kakimi 90 leti zanje prava poslastica. Bližina mesta je polagoma zbrisala razne folklorne značilnosti, navade in običaje. Svoj davek pa sta zahtevali obe svetovni vojni.

 

NAVEDENI ZGODOVINSKI DROBCI NISO IN NE MOREJO BITI CELOSTA PODOBA VASI. OB IMENIH IZ PRETEKLOSTI SE JE TREBA ZAVEDATI, DA JE VSAK ČLOVEK ŽIVA IN NEPONOVLJIVA OSEBNOST S SVOJO ZGODOVINO. POGLED V PRETEKLOST JE SAMO DOKAZ, DA ŽIVIMO IZ BOGATE DEDIŠČINE, KAR NAJ PRIMPOMORE K TEMU, DA BI BOLJE POZNALI SVOJ KRAJ.

Sodeč po zapisih v Krajevnem leksikonu, je Struževo edina vas s tem imenom v Sloveniji.

Zapisala Berta Golob

Viri:

Zbornik 300 let Kranja

J. Žontar:Zgodovina mesta Kranja

Študijski izpiski

Ljudsko izročilo

Literatura:

Življenje v vasi opisujeta knjigi Droben zgodbe in Skrinja iz babičine bale

Opomba:

Avničev portalni zapis je kot zgodovinski dokaz zdaj vzidan na Jenkovem gospodarskem poslopju

Uradne ure

Vsak prvi torek v mesecu:

od 19. do 20. ure

V DOMU KS STRUŽEVO

 

Kontakt:

TOMAŽ SAJOVIC           
T:040 652 225     
 
JOŠT ŠTIRN   
T:040 455 153